[no name]

Melanholija. Veselje. Oboje v enem. Veselje zaradi nje. Ona je tista svetla točka. Ona je luč v temnih globinah depresije. Ona je razlog moje depresije. Je hkrato tudi črnina teme v mojem življenju. Kaj je lahko huje od neuslišane ljubezni? Nič. Samo ona lahko konča moje trplenje in samo ona ga lahko naredi tako mučnega. Kako to, da ima ena sama oseba takšno moč nad mano? Kako to, da sem za eno samo osebo pripravljena dati vse, celo življenje? Zakaj zaradi ene same osebe prebedim toliko noči v solzah? What have I ever done wrong? Who have I ever hurt? Nobody! Zakaj potem? Zajaj mi je namenjeno tako trplenje? Naj mine! Tudi če z njim mine moje življenje. Kako naj to prenašam? Naj umrem? Naj si končam življenje? Ne ... Kaj pa če ni vse tako črno? Mogoče je vse skupaj drugače kot si jaz predstavljam. Upanje umre zadnje. Z upanjem umremo mi.

Celo svoje življenje upamo na boljše in šele ko smo na smrtni postelji se zavedamo brezupnosti življenja. Ko smo v krsti ostali jokajo za nami, nezavedajoč se, kako olajšanje je smrt. Ali pač. Morda vedo, pa jokajo le iz vljudnosti. Zaradi tradicije. Na nek način menda vsi čutimo to brezupnost, ta nesmisel. Eni bolj, drugi manj. In ko končno umremo, ko se zbudimo iz te nočne more si oddahnemo. A s časoma nazaj zaspimo. Lahko so tokrat sanje lepše, lahko pa zopet nočna mora. Človek. Brezup sveta. Prilagajane merilom. Doseganje minimalnih stabdardov. Upanje, to naše gonilo in hkrati tudi naša poguba.

Ko jo vsak dan tako gledam, sem zmeraj bolj zaljubljena. Tako je lepa, ko sedi na stolu, se nslanja na steno in riše. Ob tem pa jo obdaja še čudovit, mističen sij rumenih sončnih žarkov. Želim si njenega dotika. Želim si čutiti njeno sapo na mojem vratu, želim si, da bi njena roka počivala v moji. Želim si čutiti njen srčni utrip na mojem telesu in njene tople, rdeče ustnice na mojih. A ona v zameno zahteva vrtnico. Belo vrtnico z mojo toplo, temnordečo krvjo. To si želi držati v roki in čutiti mojo kri na njeni bledi, mehki koži. In jaz? Z veseljem bi ji v zameno dala kar zahteva toda ne morem. Nimam. Nimam bele vrtnice, moja vrtnica je črna in moja kri je mrzla kot najglobji ocean. mrzla od pomanjkanja ljubezni. In moja kri je črna kot moja vrtnica. Črna od melanholije ki prežema moje srce, moje vene, mene.

Proof how bored humanity truely is.

je to letelo name al na vsebino texta? pa če že vsebina texta... pruga al druzga?

Na vsebino texta bol kot ne

hmm.. kerega pa? prvi del prvega, drugi del prvega ali drugega?

Bolj se mi zdi da skušaš zadet tisto žalost, ki jo vidimo v romantičnih pesmih vendar ti glih ne uspeva in je bol drek ko ne : <

ne želim si zadeti žalosti, ki jo opevajo romantiki.. to ni moj stil veš. če že pišem pesem potem je ponavadi o vampirjih in je sicer zaznavna ljubezen ampak ni osrednji motiv. drugače pa je tole kar sem napisana pisano na podlagi lastnih izkušenj in mislim da vem kako sm se počutla in kaj sm si ob tem misnla. poleg tega je samo drugi tekst pretirano ljubezenski. v prvem so pa moja razmišljanja o življenju in sevtu.. veš moje mnenje dejansko je tako... mislm da ne bi mogla napisat nečesa v kar se ne bi mogla vživet. poleg tega pa sta oba texta pisana na podlagi lastnih izkušenj in kaj je lahko bolj realnega od tega? če ti moj slog ni ušeč prou.. nej ti ne bo.. ti ne zamerm.. poznam pa ljudi ki jim je. po pravici povedano pa mi ni vseeno kaj govoriš.. ker zveniš tko kot moja prof. za slovenščino:"pesnik je s tem žele povedati, da (...)" kaj pa če ni res? ti ne moreš vedet kaj sm js s tem hotla pa če je še tako očitno. nekako.. ne gre... še sama sebe ne razumem, moja občutenja in čustva, ki jih razumem, so tako kompleksna, da jih ne znam ubesedit.. in mislm da nimaš pravice govort kaj sm js s tem misnla in česa nism. in nimaš pravice govort o tem, da mi kej ni uspelo. meni je uspelo točno to, kar sem hotla. in to mi je 100% uspelo. in tudi če se tebi zdi to slaba kopija ljubezneske pesmi še ni nujno da je to res. mogu se boš navadt da nimaš zmeri ti prou, da nisi edini na svetu in da nisi najpametnejši ampak da obstajajo tudi drugi, mnogi pametnejši in mnogi med njimi imajo bolj prou kot ti. in prosim če mi nikoli več ne rečeš kaj sm js s tem misnla ker sama dobro vem kaj. in sama dobro vem kako boli ob takih trenutkih. in sama dobro vem kaj storiti v trenutkih depresije. in ne rabim tebe zato da mi poveš kaj sm JS misnla. povej da ti slog ni ušeč in kako bi ti to naredu, povej kaj vidš v vsebini, ne mi pa govort da je to kopija, da je zanč. govori samo zase. ne posplošuj. in ne govori o stvareh o katerih nimaš pojma. OK??

Napišeš pesem, ki temelji na občutenjih v danem trenutku in to je predvsem žalost zaradi neuresničenih sanj(lol). Nato rečeš, da so tvoja čustva tako globoka in kompleksna, da jih še sama ne razumeš in ne znaš ubesedit in za veliki finale rečeš, da ti je 100% uspelo zgoraj navedena stvar.


















Papir prenese vse.

če tvoj preprosti um ne dojame moje obrazložitve ni to moj problem.. a ker sem dobrega srca ti bom razložila. je res, da piše o čustvu. ampak o samo eni strani tega čustva. ne opisuje celotne zadeve. ker tega se enostavno ne da. opisuje le v tem momentu najmočnejše čustvo. če bi želeli razmišljati o tem, kaj vse sem takrat občutila ne bi prišli daleč saj bi obupali že po prvi komplikaciji ker noben, vključno z mano ne bi nič zastopu. In 100% mi je uspelo napisat TO KAR SEM HOTLA, nep a CELNOTNEGA OBČUTENJA. js sm v tistem momentu hotla napisat točno to in točno tko kot je.
poleg tega, ni v žalosti zaradi "neuresničenih sanj" kakor sam temu praviš prav nič smešnega. Call me whan you get over something like that.
zdej razumeš ali je še vedno preveč zapleteno?

Whatever floats your boat.

a te lahko samo nekaj uprašam? kaj maš ti proti meni??

Nič.

ni videt.. ampak ok.. recmo da ti vrjamem.. na nek način..

straight-edge je napisal/a:ni videt.. ampak ok.. recmo da ti vrjamem.. na nek način..

Kritik je lahko vsak.

je res ampak ti si bil rahlo nesramen..

Nesramen? Absurdno.

Nikakor. Dobila sem filing, da si misliš, da si enkaj več od drugih. Da si inteligentnejši od drugiih in da imaš vedno prav. No.. naj ti povem. Ni res. Pišeš o stvareh o kerih nimaš pojma. A sploh veš kaj je to ljubezen? PRAVA ljubezen? Dvomim. A sploh veš kaj je to depresija? Kaj je to nihanje med življenjem in smrtjo? Tudi v to dvomim. S kakšno pravico torej kririziraš moje psianje in s kakšno pravico označuješ žalozd zaradi neuresničenih sanj kot smešno??

straight-edge je napisal/a: A sploh veš kaj je to ljubezen? PRAVA ljubezen?

Hah, človeštvo neprestano, skoraj blazno kar naprej išče le to. Skoraj je že smešno ni kej. Catch the rabbit(neuresničljive sanje pa to)

A sploh veš kaj je to depresija? Kaj je to nihanje med življenjem in smrtjo?

Vem samo kaj je depresija po definiciji in ne po izkustvih, vendar nekaj mi pravi, da ti tudi ne.

S kakšno pravico torej kririziraš moje pisanje in s kakšno pravico označuješ žalost zaradi neuresničenih sanj kot smešno??

Vsak ima pravico do mnenja in do izražanje le tega. Praši Hvastija(Riggi-a), da ti citira odstavek v naši predragi in oh tako pomembni ustavi.

je res.. vsak ma pravico do mnenja. Ne pa tudi do zasmehovanja.
Drugače pa še predobro vem kakšen je filing ko si tik pred smrtjo. Boli. Boli tako, da si niti upaš ne predstavljat.
Prava ljubezen pa.. lahko se resnično zaljubiš. Težko pa je najti tudi osebo ki bi enako čutila do tebe.
Kaj pa ti da mislit, da ne vem kak je filing ko si na robu in v depresiji?

Preveč braniš to neskončno žalost in se zavzemaš za to. Bolj se mi dozdeva, da si občutila neko žalost vendar daleč od depresije. (ljubezen, smrt v družini in podobno)Vendar dopuščam možnost da se motim in si dejansko zapadla v globoko depresijo in bla na tabletih in vsem tistem sranju.







Let fools think what they want, I know the truth.

lej.. pač js vidim lepoto v smrti in v bolečini... določeni bolečini.. v zmernih količinah. rada mam fizično bolečino in določeno psihično. Drgače pa se je zgodilo, da mi je umrla oseba, ki sm jo mela najraj na svetu. in takrat sm imela obdobje, ko sm misnla da nism več sposobna ljubit. Blo je tako hudo da sm delala samomor, ki se je seveda končal le s pretresom možganov. Kasneje se mi je zopet uspelo navezat na ljudi. Nakar sem se nesrečno zaljublila. Zaradi osebe nisem spala, ker sem jokala ponoči, izkazovala sem ji vso ljubezen, ampak ni šlo nikamor dlje. Vsi ostali so mi postali manj pomembni. Če bi taoseba umrla bi šla pomojem s prvim vlakom za njo. Nočem pa osebe pozabit, ker se bojim, da zopet ne bom sposobna ljubit, kar pa je še huje.

Vidim da imava drugačne nazore na svet in zaradi tega se dogajajo ta "trenja". Če bi gledal kronološko si ti pač človek iz romantike jaz pa iz realizma, verjamem v red, spoštovanje in zakon, kajti le tako bo človeštvo se dvignilo iz te greznice v kateri je današnja družba. Samo pomilovanje in žalost nas bo samo potegnila globje in bo tudi naše uničenje. Železna volja je tisto kar bo rešilo človeštvo.

obadva sta tarda