literatura & quotes (citati)

hvala..

Eros - Tanatos

Pil sem te in ne izpil, Ljubezen.
Ko duhteče vino sladkih trt
vžil sem te, da nisem bil več trezen
in da nisem vedel, da si Smrt.

Zrl sem v strašne teme tvojih brezen:
in ker bil pogled je moj zastrt
od bridkosti, nisem vedel, Smrt,
da si najskrivnostnejša Ljubezen

Eros - bog ljubezni
Tanatos - bog smrti

Alojz Gradnik

The Raven

Once upon the midnight dreary, while I pondered, weak and weary,
Over many quaint and curious volume of forgotten lore --
While I nodded nearly napping, suddenly there came a tapping,
As of someone gently rapping, rapping at my chamber door.
"'Tis some visitor," I muttered, "Tapping at my chamber door --
Only this and nothing more.

Ah, distancly I remember it was in the bleak December,
And each seperate dying ember wrought it's ghost upon the floor.
Eagerly I wished the morrow; -- vainly I had saught to borrow
From my books surcease of sorrow -- sorrow for the lost Lenore --
For the rare and radiant maiden whom the angels name Lenore --
Nameless here for evermore.

And the silken sad uncertain rustling of each purple curtain
Thrilled me -- filled me with fantastic terrors never felt before;
So that now, to still the beating of my heart, I stood repeating:
"'Tis some visitor entearing enterance at my vhamber door --
Some late visitor entearing enterance at my chamber door;
This it is and nopthing more."

Presently my soul grew stronger; hesistating then no longer,
"Sir," said I "or Madam, truly your forgiveness I implore;
But the fact is I was napping, and so gently you came rapping,
And so faintly you came tapping, tapping at my chamber door,
That I scarce was sure I heard you" -- here I open wide the door; --
Darkness there and nothing more.

Deep into that darkness peering, long I stood there wondering, fearing,
Doubting, dreaming dreams no mortals ever dared to dream before;
But the scilence was unbroaken, and the stilness gave no token,
And the only word there spoken was the whispered word "Lenore!"
This I whispered, and an echo murmured back the word "Lenore!" --
Merely this and nothing more.

Back into the chamber tirning, all my soul within me burning,
Soon again I hear a tapping something louder than before.
"Surely," said I "surely that is something at my window lattice;
Let me see, then, what thereat is, and this mysery explore --
Let my heart be still a moment, and this mystery explore; --
'Tis the wind and nothing more."

Open here I flung the shutter, when, with many flirt and flutter,
In there stepped a stately Raven of the saintly days of yore.
Not the least obeisance made he; not a minute stopped or stayed he,
But, with mien of lord or lady, preched above my chamber door --
Preched upon the bust of Pallas just above my chamber door --
Preched, and sat, and nothing more.

Then this ebony bird beguiling my sad fancy into smiling,
By the grave and stern decorum of the countenance it wore,
"Thou thy crest be shorn and shaven, thou," I said, "art sure no craven,
Ghastly grim and ancient Raven wandering from the Nightly shore --
Tell me what thy lordy name is on the Night's Plutonian shore!"
Quoth the Raven, "Nevermore."

Much I marvelled this ungainly fowl to hear discourse so painly,
Thought it's answer little meaning -- little relevancy bore;
For we cannot help agreeing that no living human being
Ever yet was blessed with seeing bird above his chamber door --
Bird or beast above sculptured bust above his chamber door,
With such name as "Nevermore."

But the Raven, sitting lonely on that placid bust, spoke only
That one word, as if his soul in that one word he did outpour.
Nothing farther then he uttered; not a feather then he fluttered --
Till I scarcely more than muttered: "Other friends have flown before--
On the morrow he will leave me as my Hopes have flown before."
Then the bird said, "Nevermore".

Startled at the stilness broken by reply so aptly spoken,
"Dubtless," said I, "what it utters is its only stock and store,
Caught from some unhappy master whom unmerciful Disaster
Followed fas and followed faster till his song one burden bore --
Till the dirges of his Hope that melancholy burden bore
Of 'Never -- nevermore.'"

But the Raven still beguling all my sad soul into smiling,
Straight I wheeled a cushioned seat infron of bird and bust and door;
Then, upon the velvet sinking, I betook myself to linking
Fancy unto fancy, thinking what this ominus bird of yore --
What this grim, ungainly, ghastly, gaunt, and ominus bird of yore
Meant in croaking "Nevermore."

This I set engaged in guessing, but no syllable expressing
To the fowl whose fiery eyes now burden into my bosom's core;
This and more I sat divining, with my head at ease reclining
On the cushon's velvet lining that the lamp-light gloated o'er,
But whose velvet violet lining with the lamp-light gloating o'er
She shall pres, ah, nevermore!

Then, methought, the air grew denser, perfumed from an unseen censer
Swung by Seraphim whose foot-falls tinkled on the tufted floor.
"Wretch," I cried, "thy God hath lent thee -- by these angels he hath sent thee
Respite -- respite and nepethefrom thy memories of Lenore!
Quaff, oh quaff this kind nepethe from thy memories of Lenore!"
Quoth the Raven, "Nevermore."

"Prophet!" said I, "thing of evil! -- prophet still, if bird or devil! --
Whether Tempter sent, or whether tempest tossed thee here ashore,
Desolate, yet all undaunted, on this desert land enchanted --
On this home by Horror haunted, -- tell me truly, I implore --
Is there -- is there balm in Gilead? -- tell me -- tell me I implore!"
Quoth the Raven, "Nevermore."

"Prophet!" said I, "thing of evil! -- prophet still, if bird or drvil! --
By that heaven that bends above us -- by that God we both adore --
Tell this soul with sorrow laden if, within the distant Aidenn,
It shall clasp a sainted maiden whom the angels name Lenore --
Clasp a rare and radient maidden whom the angles name Lenore."
Quoth the Raven, "Nevermore."

"Be that word our sign of parting, bird or friend!" I shrieked, upstarting --
"Get thy back into the tempest and the Night's Plutonian shore!
Leave no black plume as a token of that lie thy soul hath spoken!
Leave my loneliness unbroaken! -- quit the bust above my door!
Take tha beak from out my heart, and take thy for from off my door!"
Quoth the Raven, "Nevermore."

And the Raven, never flitting, still is sitting, still is sitting
On the pallid bust of Palas just above my chamber door;
And his eyes have all the seeming of a demon's that is dreaming,
And the lamp-light o'er him streaming throws his shadow on the floor;
And my soul from out that shadow that lies floating on the floor
Shall be lifted -- nevermore!

Edgar Allan Poe <3

Vsaka čast da kej takega pišeš. Pohvalno. Sam drek je k jst pa angla je žalost

mnja.. ne morm pomagat.. E. A. Poe je neprevedljiv (so ga prevedli v slovenščino ampak je ogaben...) sej shakespeare je pa preveden napisan.. pa par je slovenskih..

Mislm da je cajt da to rečem in tud bom. Nauč se pisat, dečva, ker spuščanje črk in presledkov naredi tole stvar dokaj ne berljivo

kje sm pozabla črke pa presledke?? samo na 3 mestih je napaka.

Kamahl je napisal/a:Mislm da je cajt da to rečem in tud bom. Nauč se pisat, dečva, ker spuščanje črk in presledkov naredi tole stvar dokaj ne berljivo

Dej Halolili (040-781-822), prou kul piše...še ti kej tazga napiš pa zarad mene če je 10 vrstic presledka ne bo tko kul

Harmonija večera

Čas prihaja, ko že kot kadilo dehteče
vsaka roža svoj duh v mehkem prahu prši;
med valovi dišav tiha godba doni,
glas otožnosti poln in omame medleče.

Vsaka roža svoj duh v mehkem prahu prši,
violina ječi kot srce, ki trepeče:
glas otožnosti poln in omame medleče!
Temno in lepo nebo oltar groba se zdi.

Violina ječi kot srce, ki trepeče,
rahlo, nežno srce, ki je strah ga noči!
Temno in lepo nebo oltar groba se zdi;
sonce v mlakah krvi je utonilo vse rdeče.

Rahlo, nežno srce, ki je strah ga noči,
zvesto hrani vsak sled svetle najine sreče!
Sonce v mlakah krvi je utonilo vse rdeče;
kot monštranca spomin tvoj se v meni blešči.

Charles Boudlaire

Tujec

"Povej skrivnostnež, koga ljubiš? Očeta, mater, sestro ali brata?"
"NImam ne očeta ne matere, ne sestre ne brata."
"Prijatelje?"
"Govorite o nečem, za kar do tega dne še nisem ugotovil kaj pomeni."
"DOmovino?"
"Ne vem, na katerem koncu leži."
"Lepoto?"
"Ljubil bi jo, če bi bila božanska in nesmrtne."
"Zlato?"
"Tako ga sovražim kot vi sovražite Boga."
"Oh, kaj potem ljubiš, čudni tujec?"
"Ljubim oblake ... oblake, ki plavajo ... tja daleč ... tja daleč ... tiste čudovite oblake ..."

Charles Boudlaire

Zahajajoča sonca

Medla zarja lije,
koder zre oko,
dih melanholije
sonc, ki tonejo.
Dih melanhojije
mi srce zaziblje
z mehko pesmijo
sonc, ki tonejo.
In prečudne sanje,
kakor vsa ta sonca,
ki kopne brezdanje.
Rdeč privid, le bronca,
zginjajo v dalje,
zginjajo brez konca
kot velika sonca,
ki kopne brezdanje.

Paul Verlaine

Že ugaša

Zastor je padel. Konec drame.
Domov hite gospodje in dame.
Jim je všeč bila ali ne?
Po ploskanju sodeč, jim je.
Velespoštljivi publikum
je pesniku izrazil hvalo.
Zdaj v hiši je potihnil šum,
ugasnila luč, vse kot zaspalo.

A čuj! Ob odru je iz dna
zaječal glas nekje v temnini; --
je struna počila morda
na kteri stari violini?
A po parterju neugnane
pode se sem ter tja podgane;
po žarkem olju vse smrdi.
Poslednja luč goreti skuša,
še enkrat sikne -- več je ni.
Ta luč bila je moja duša.

Heinrich Heine

Elvis je napisal/a:

Kamahl je napisal/a:Mislm da je cajt da to rečem in tud bom. Nauč se pisat, dečva, ker spuščanje črk in presledkov naredi tole stvar dokaj ne berljivo

Dej Halolili (040-781-822), prou kul piše...še ti kej tazga napiš pa zarad mene če je 10 vrstic presledka ne bo tko kul

Ja ti bk velk, to ne piše ona ampak samo prepisuje. Menda ja poznaš Shakespeara pa Heine-a. Sej smo oba mel pr slovu. Edgard Allan Poe je pa en velk emo ni kej, skor tak k Prešeren

biti ali piti - sejksPER

Kamahl je napisal/a:Ja ti bk velk, to ne piše ona ampak samo prepisuje. Menda ja poznaš Shakespeara pa Heine-a. Sej smo oba mel pr slovu. Edgard Allan Poe je pa en velk emo ni kej, skor tak k Prešeren

ok... Edgar Allan Poe ni biu velik emo... a ti sploh veš kaj je on vse prežvel??? meu je ženo, ki jo je meu najraj na svetu. ljubil jo je bolj kot je človek kadar koli ljubil.. in kaj se je zgodilo? pri petju ji je žila počla.. umirala je. poslovil se je od nje pa je ozdravela. potem je spet zbolela. on je znova in znova in znova doživljal njeno smrt. vsak ko je zbolela so meli njeno žiuljenje za izgubljeo in z vsakim ozdravljenjem jo je bolj ljubil. in poltem mu je umrla. zarad njene smrti se je predajal alkoholu in različnim drogam. predvsem opijatom.
druga tragedija je bla smrt obeh staršev ko je meu poe le 3 leta. posvojoh ga je škotski trgovec John Allan. po njem je prevzel drugo ime. njegou drugi oče ga ni podpiral pri literarnem ustvarjanju ker je hotu da poe postane vojak. ampak seveda ni. kmalu mu je umrla še druga mama, ki je bila takrat njegova edina zaščitnica.
odpravil se je k teti kjer se je poročil s svojo sestrično Virginijo.
s službo ni imel sreče. kmalu je izgubil stalno službo. preživljal se je s pisanjem.
ob ženini smrti so nastale njegove številne mojstrovine. pesem The Bells je napisal ko je bil pri svoji ženi ko je ta umirala in je zaslišal zvoniti bližnjo cerkev.
po ženini smrti je večkrat delal samomor.
umrl je u bolnici zaradi alkoholnega delirija.
mislim, da če bi ti preživel tako življenje, kot ga je poe ne bi nikoli reku da je biu emo. nikoli ga ne bi zaničeval. samo probaj si približno predstavljat kaka psihična bolečina je to. probaj si predstavljat, da ti nekdo, za kerega bi dal vse, tudi svoje življnje, začne umirat. da moraš cedno znova gledat smrt te osebe. in potem umre za tuberkulozo. mislm da si ne moreš predstavljat niti te bolečine kaj šele vsega ostalega kar je Poe preživel. in vendar je napisal tako dobra dela kot jih je. je prvi, ki je pisal detektivke. sam pisatelj sherlocka holmsa se zgleduje po njem. boudlair se zgleduje po njem in je biou obtožen satanizma. v svojem eseju je namigoval na teorijo o velikem poku. ta je bila postavljena 80 let kasneje. mislim da vidiš da ni biu kr en emo ampak tudi genij in zelo močna oseba. na njegovo genijalnost kaže tudi pesem The Raven ki velja za neprevedljivo pesem.
zato ne govor o stvareh o kerih veš veliko premalo da bi jih lahko obsojal.
in NIKOLI, ampak res NIKOLI ne primerjaj poe-ja s prešernom. ker to pa sovražim. že res da je blo isto obdobje. slog pisanja je pa POPOLNOMA RAZLIČEN. razlika je med grozo, mračnostjo ki je poe-jeva vrlina in pa prešernom.

Ko zadnjič sva stala

Ko zadnjič sva stala
v solzah ter molče
potrta podala
v slovo si roke,
bila si vsa bleda
in mrzli poljub
mi je napovedal
sedanji brezup.

Hladno mi rosila
je rosa v obraz,
kot da bi slutila
sedanji moj čas.
Zavrgla si mene
in dobro ime.
A ni mi vseeno,
ko te sramote.

Če kdo te omeni,
telo vzdrgeta ...
Zakaj sem te cenil
tako iz srca! ...
Da sva se poznala,
res nihče ne ve,
a dolgo jokalo
bo moje srce.

Skrivaj sva ljubila --
skrivaj me boli,
da si pozabila
na stare vezi.
Če bi se čez čase
spet srečala kje,
kako bi razšla se? --
V solzah in molče.

George Gordon Noel Lord Byron

(tale zdej ne spada lih pod to temo, ampak mi je pa fuull ušeč tk da jo bom pač kr objavla ker ne bi nove teme odpirala za to.)



MEMO FOR TODAY
16h odpri veleposlaništvo v Singapurju.
18h najdi čim manj opazen način samomora



ne nisem
Gapit
in nisem
koreografija
pulim si plevel iz nartov in celulit se bo do jutri v človeško kožo pretkal.
Pihajoč milnate mehurčke usta na usta
oživljam lutke,
lutkice
milni mehur ja v
vsebarvno kroglo
razstavljeno
ker je že ves čas tam

lutki namagneti butaste oči
mehur utripa, lutkica sledi
hipno hipnotično
mehurček lutka,
lutkica

ji je v pregipe stekla
reaktivna zmes vizije?

že nepredvidljivost,
že samo pol-avtomatska-lutka.

POK
Nič ni zares izginilo
ampak lutke prevara že videz --
ja, kar zaglej se,
pospijo --

Popotnik v Trnjulčinem gardu
do šel v hladilnik,
si vzel za jest?
Nabral ruzak s plesnjivim fižolom
in se odpravil nazaj
al kaj?!

dobr, nočeš bit mama
in niti heroj
-- je enako z menoj,
ampak
na startu si imel colj:
"Dežela za dobre ljudi"
in zdej so ti še ti pospali


"POLEŽTE SE!"

Kje boš pa ti živel?!
boš na drogiranih truplih sedel
in intenzivno pumpal mivko
iz njihovih podlahti?!

Grem stran,
če ti je nerodno bit dober pred rugimi!

mlad
in ranjen

bi ti itak pokazala, da nisem druga

in ZADNJA

in če ne bi bil zlat, se ne bi bliščal,
bi vidu,
bi vedu,
da če ti nekdo zgleda kot tujs,
se to sam zarad tega,
ker se boji da ti zgleda kot


In če ne bi bil tat, mi ne bi vreščal
nej dam roke iz žepov,
tolk histerično,
da še tega ne vidš,
da sem v SPODNJI MAJČKI!!

Ne me silt.



Zgleda, kot da tvoji konji
ne znajo vzporedno hodit,
ker majo plašnice
in vsak zase misli,
da je sam.

ne me rint k izhodu,
ko hočeš,
da ti vsaj priznam.
Grem bruhat pa pobtuham želvo.
se ji hočem

Vse zarad tega, da samooklicani kralj,
ki se še ni odločil čemu vlada,
ne bi mel frke prot keri strani vojsko nastrojit,
kje spelat mlin, kje zid.

Lok sem predala samo zato,
ker si kadarkoli druzga naredim.

Ja itak,
tvoja stvar kam štopaš,
samo da ne bom enkrat zabeležla,
da se ti oči rimajo.

Ker šele na cilju boš imel SPET START.

Lahko te ljubim,
ne bom te pa prosil za darila,
kakor da bi si šla k sosedi,
katere sime je pretepel mojo hčer,
sposodit sol (in valda, ne bi omenla)

I SHALL PROTECT MYSELF FROM WHAT I WANT!

J. Holzer je pravil, da ni dobro,
če prevečkrat hodiš mimo sebe,
kot lakaj v posteljo s sovražnikom.



In če bom že šla sprobavat
kaj vse sam seb lahko nardiš,
pa bom vsekakor prej posilila sovražnika,
kot pa bila s teboj,če se bojiš.

-- Nimam niti enega sovražnika.

Si bom pa naredila
epitaf o tem,
kako odvratnega pofukam tako divje,
da mu zmeštram vse žleze
in bo do kraja življenja cel v šoku,
polsrečen,
nikomur ne bo uspel povedal,
ker bo vsakič ostal s preplitkim grlom in s filingom,
kot da se tega planeta še ni naučil uporabljat
ob vižnu ženske s polnim srčkom krvi
in nikol več si ga ne bo upal vržt na roko,
če pa že, mi bo takoj prišlo
in mu v stegno vtetoviram:

Groza

Ampak nežnejša

In z manj gnoja v žrelu,



Katja Plut

veš česko če bi ti prepisvou težko poezijo in to še v angleščini zvečer k si sfukan od ceuga dneva pa greš useen pisat k ti je to ušeč pa hočš tud drugim razširt obzorja da obstaja še kej drucga kukr pa pofukan prešern al pa zate gospodar prstanov pol bi tud delu napake sploh pa šteje namen

straight-edge je napisal/a:

Kamahl je napisal/a:Ja ti bk velk, to ne piše ona ampak samo prepisuje. Menda ja poznaš Shakespeara pa Heine-a. Sej smo oba mel pr slovu. Edgard Allan Poe je pa en velk emo ni kej, skor tak k Prešeren

ok... Edgar Allan Poe ni biu velik emo... a ti sploh veš kaj je on vse prežvel??? meu je ženo, ki jo je meu najraj na svetu. ljubil jo je bolj kot je človek kadar koli ljubil.. in kaj se je zgodilo? pri petju ji je žila počla.. umirala je. poslovil se je od nje pa je ozdravela. potem je spet zbolela. on je znova in znova in znova doživljal njeno smrt. vsak ko je zbolela so meli njeno žiuljenje za izgubljeo in z vsakim ozdravljenjem jo je bolj ljubil. in poltem mu je umrla. zarad njene smrti se je predajal alkoholu in različnim drogam. predvsem opijatom.
druga tragedija je bla smrt obeh staršev ko je meu poe le 3 leta. posvojoh ga je škotski trgovec John Allan. po njem je prevzel drugo ime. njegou drugi oče ga ni podpiral pri literarnem ustvarjanju ker je hotu da poe postane vojak. ampak seveda ni. kmalu mu je umrla še druga mama, ki je bila takrat njegova edina zaščitnica.
odpravil se je k teti kjer se je poročil s svojo sestrično Virginijo.
s službo ni imel sreče. kmalu je izgubil stalno službo. preživljal se je s pisanjem.
ob ženini smrti so nastale njegove številne mojstrovine. pesem The Bells je napisal ko je bil pri svoji ženi ko je ta umirala in je zaslišal zvoniti bližnjo cerkev.
po ženini smrti je večkrat delal samomor.
umrl je u bolnici zaradi alkoholnega delirija.
mislim, da če bi ti preživel tako življenje, kot ga je poe ne bi nikoli reku da je biu emo. nikoli ga ne bi zaničeval. samo probaj si približno predstavljat kaka psihična bolečina je to. probaj si predstavljat, da ti nekdo, za kerega bi dal vse, tudi svoje življnje, začne umirat. da moraš cedno znova gledat smrt te osebe. in potem umre za tuberkulozo. mislm da si ne moreš predstavljat niti te bolečine kaj šele vsega ostalega kar je Poe preživel. in vendar je napisal tako dobra dela kot jih je. je prvi, ki je pisal detektivke. sam pisatelj sherlocka holmsa se zgleduje po njem. boudlair se zgleduje po njem in je biou obtožen satanizma. v svojem eseju je namigoval na teorijo o velikem poku. ta je bila postavljena 80 let kasneje. mislim da vidiš da ni biu kr en emo ampak tudi genij in zelo močna oseba. na njegovo genijalnost kaže tudi pesem The Raven ki velja za neprevedljivo pesem.
zato ne govor o stvareh o kerih veš veliko premalo da bi jih lahko obsojal.
in NIKOLI, ampak res NIKOLI ne primerjaj poe-ja s prešernom. ker to pa sovražim. že res da je blo isto obdobje. slog pisanja je pa POPOLNOMA RAZLIČEN. razlika je med grozo, mračnostjo ki je poe-jeva vrlina in pa prešernom.

Vem da je biu Poe eden večjih ustvarjalcev tistega časa in da je bil zelo dober in genialen vendar, ko sem reku, da je emo nisem mislu na tiste današnje klovne ki skačejo po ulicah Ljubljane in tisočerih drugih mestih in se sami seb smiljo v krogu svoje emo družbe. Emo naj bi stalo za človeka, ki je žalosten in se smili sam seb in s tem ima tudi dober razlog zato. Glede Prešerna pa sem iz tvojih besed razumeu kot da gledaš nanj kot nekega povprečneža in je le vajenec proti Poevovi genialnosti. Mislm da rabiš še enkrat pogledat njegove pesmi, se poglobiti vanje in razumeti njihova sporočila in mnoge unikatne zgradbe in biti malce ponosna na to da imamo - mi - slovenci enega največjih evropskih pesnikov če ne svetovnih.



@ Ana(sošolka): Nisem kritizirou tvoje preljube Ane zato ker bi bile citirane pesmi slabe ali pi menil da poizkus razširitve obzorja ljudem ki le to primankuje temveč zato ker je pesem ob drobnih napakah pogostograt potem nerazumljiva ali pa zmoti branje pesmi.

Just, must, rust, bust, lust in še mnogo drugih besed je ki so si zelo podobne, kako naj jst vem katera izmed njih je ko vidim zust pred sabo v neki angleški pesmi. Res je da logika pomaga to odkritja le tega vendar le ta občasno tudi ne uspe in s tem je tudi pesem morda docela uničena.

Vem da je biu Poe eden večjih ustvarjalcev tistega časa in da je bil zelo dober in genialen vendar, ko sem reku, da je emo nisem mislu na tiste današnje klovne ki skačejo po ulicah Ljubljane in tisočerih drugih mestih in se sami seb smiljo v krogu svoje emo družbe. Emo naj bi stalo za človeka, ki je žalosten in se smili sam seb in s tem ima tudi dober razlog zato. Glede Prešerna pa sem iz tvojih besed razumeu kot da gledaš nanj kot nekega povprečneža in je le vajenec proti Poevovi genialnosti. Mislm da rabiš še enkrat pogledat njegove pesmi, se poglobiti vanje in razumeti njihova sporočila in mnoge unikatne zgradbe in biti malce ponosna na to da imamo - mi - slovenci enega največjih evropskih pesnikov če ne svetovnih.



@ Ana(sošolka): Nisem kritizirou tvoje preljube Ane zato ker bi bile citirane pesmi slabe ali pi menil da poizkus razširitve obzorja ljudem ki le to primankuje temveč zato ker je pesem ob drobnih napakah pogostograt potem nerazumljiva ali pa zmoti branje pesmi.

Just, must, rust, bust, lust in še mnogo drugih besed je ki so si zelo podobne, kako naj jst vem katera izmed njih je ko vidim zust pred sabo v neki angleški pesmi. Res je da logika pomaga to odkritja le tega vendar le ta občasno tudi ne uspe in s tem je tudi pesem morda docela uničena.

lej... js ne mislim da je prešeren amater proti poeju.. sm se že poglobila v njegove pesmi.. sonetje nesreče so recimo zelo dobri ampak ne moreš ga pa primerjat s Poe-jem.. že res, da sta ustvarjala v istem obdobju ampak mata drugačen stil in drugačne razloge za pisanje.. zato sta neprimerljiva.. in sploh mi gre na živce če kogar koli primerjaš s komer koli... ja, lahko so podobnosti primerjaš pa težko. ok razen recimo Poe-ja pa Boudlaire-a ker se je pač slednji zgledovel po poeju..

pri ugotavljanju besed, kadar ne pomaga logika pogleaš na svojo tipkovnico in vidiš katera od možnih črk je najbližje napisani črki..

sej je res da bo pač mogla bolj pazit na to kako pišem, ampak kadar pišem sem res ali utrujena od celega dneva, ali se pogovarjam po msnju, po telefonu, delam kar koli drugega.. pač ja.. mogla bi se bolj posvetit temu ampak enostavno mi zmanjkuje časa za use in moram pač narest več stvari hkrati... oz. res je.. lahko se ne bi pogovarjala s folkom ampak vseeno sem mnenja da je ohranjanje stikov kljub vsemu pomembno. zato prosim če še kje vidiš napako mi povej kera pesem kera kitica ker verz pa jo bom popravla da bodo lahko vsi razumeli..

Okej no sej sta obadva ful lepo povedala ni kj (Česko pa Ana)....a bi loh tuki tud komentiral pesmi pa to....mene pač na primer zanima pesem od Katje Plut k je ful zanimiv napisan res ful... pa me zanima vsebina mislm sej približn vem zakaj se gre an sam tko...vseen bi razlago...

Sonce src brez sna

Otožna zvezda! sonce src brez sna!
Ki v dnu daljav ti solzni sij miglja,
ki svetiš v noč -- a je ne prepobiš ---
oh, kot spomin na srečo se mi zdiš.

Tako žari preteklost, ki blesti,
a z žarki ne greje zadnjih dni;
bolest strmi v ta lesk minuluh let:
svetal je, čist -- a daljen, in kot led.

George Gordon Noel Lord Byron

Predgovor k viziji sodbe (satira na istoimenski del pesnitve pisatelja dela Wat Tyler

Neki modri pregovor pravi "da je neumnost nalezljiva", in neka pesniška vrstica omenja



Če bi gospod Southey ne vdiral tja, kjer nima nič iskati, kjer ni še nikdar prej in kjer ne bo nikdar poslej -- potem bi pričujoče pesnitve ne bilo. Ni nemogoče, da bi bila ta pesnitev prav tako dobra kot njegova lastna, kajti očitno je, da po nobeni zvrsti pririjene ali priučene neumnosti ne more biti slabša. Zoprno laskanje, bedasta nesramnost, renegatska intoleranca in brezbožno hinavstvo pesnitve, ki jo je napisal avtor "Wat Tylera", so nekaj tako nenavadnega, da predstavljajo že bistvo njega samega -- saj vsebujejo kvintesenco njegovih osebnih lastnosti. V tempredgovoru je velikodušnemu lavreatu godilo naslikati neko domnevno "satansko šolo", na katero opozarja sodišče, s čimer svojim preostalim lovorikam pridaja še ambicije po ovaduških. Če že kjerkoli, razen v njegovi domišliji, taka šola zares obstaja -- ali ni on dovolj zavarovan za pred njo s svojo neizmerno domišljavostjo? Res je, da živi nekaj pisateljev, za katere ime gospod S. (kot Scrub) občutek, "da so mislili njega; kajti smejali so se nesmrtno".

Mislim, da dovolj dobro poznam večino pisateljev, na katere, kot kaže, cikajo njegovi namigi, in lahko rečem, da so po svojih možnostih storili več dobrega svojim soljudem v enem samem letu, kot pa je gospod Southey s svojimi absurdnostmi naredil škode samemu sebi skozi vse življenje; to se pravi precej. Toda postavil di rad nekaj vprašanj.

Prvič -- ali je gospod Southey avtor "Wat Tylera"?

Drugič -- ali mu ni odrekel zaščite vrhovni sodnik njegove mile Anglije, ker je bila publikacija bogokletna in prevratniška?

Tretjič -- ali ga ni William Smith pred vsem parlamentom imenoval "strupeni renegat"?

Četrtič -- ali ni to prav tisti poet lavreat, ki mu bolščijo v obraz njegovi lastni stihi posvečeni Martinu, kraljevemu morilcu?

In petič -- če strnem vse te štiri postavke -- s kakšno pravico si upa prav on obračati pozornost sodišča na publikacije drugih, pa naj bodo že takšne ali drugačne?

Ne bom govoril o zahrbtnosti takega dejanja; njegova nizkotnost govori sama zase dovolj zgovorno; omenil bi rad samo vzrok, ki vbistvu ni bil nič drugega kot to, da se je neka pravkar nastala publikacija malo ponorčevala na račun gospoda S., kot so se nekoč prej v Anti-Jakobinu ponorčevali iz njega njegovi sedanji patroni. Od tod izvira ves ta "čvekavi živ-žav" o "satanizmu" in podobnem. Vendar pa je le vreden njega -- qualis ab incepto.

Če je v pričujoči pesnitvi morda kaj spotakljivega za politične nazore dela bralcev, se lahko zahvalijo gospodu Sotheyu: kakor je pisal že vse mogoče, bi lahko pisal tudi heksametre; in, če bi obravnavali drugo snov, bi avtorju te pesnitve bilo kaj malo mar zanje. Toda poskus kanonizirati monarha, ki neglede na svoje osebne krepkosti ni bil niti uspešen niti rodoljuben kralj, saj je mnogo let svojega vladanja prebil v vojni z Ameriko in Irsko, da niti ne omenimo njegove agresije na Francijo -- tak poskus pa, kot vsako podobno pretiravanje, nujno zahteva, da mu ugovarjamo. Naj je že v tej novi "Viziji" o kralju beseda takšna ali drugačna, zgodovina zaradi tega njegovega javnega delovanja ne bo osenjevala nič bolj prizanesljivo. O njegovih osebnih krepostih (čeprav nekoliko dragih za narod) ne more biti dvoma.

Kar se tiče obravnavanja nadnaravnih oseb, lahko rečem samo to, da vem o njih prav toliko kor Robert Southey, in da imam (kot pošten človek) večjo pravico govoriti o njih. Tudi bolj tolerantno sem ravnal z njimi. Način, kako se uboga, zmešana lavreatska para ukvarja s svojimi razsodbami na drugem svetu, je prav takšen, kot so njegove sodbe na tem svetu; če ne bi bil totalno smešen, bi bil še kaj slabšega. Mislim, da trenutno ni treba reči nič več o tem.

Quevedo Redivivus

George Gordon Noel Lord Byron

Vsa lepa je bila

Vsa lepa je, kakor nebo
ob jasnih, zvezdnatih nočeh
in vse temno in vse svetlo
preliva v njenih se očeh,
topeč se v mehki, mračni soj,
ki ni ga v svetlih sončnih dneh.

Kako skazila bi obraz
le senca več, le žarek manj
na vsakem kodru vranjih las,
ki mahko spuščajo se nanj,
ko nežnih, čistih mili glas
spokojno srečo diha vanj.

In čelo to, in lica ta,
ki v mehki vdanosti žare
ib smeh, ki seže v dno srca,
le o dobroti govore
in o spokojnosti duha
in srcu, ki za zlo ne ve.

12. junija 1814

G. G. N. Lord Byron

Ko hlad ta bedni prah zastre

Ko hlad ta bedni prah zastre,
oh, kam nesmrtni duh zbeži?
Ker mora stran, umre pa ne,
le prah zmračeni zapusti.
Mar potlej zlagoma na pot
s planeta do planeta gre?
Mar v hipu znajde vse pšovsod
in je oko, ki vidi vse?

Neshiran, večen in brez mej,
neviden vsem in brez ovir
bo vse nad zemljo in na njej
dojemal, pomnil venomer:
saj slednji prah minuluh dni,
ujet v spomina mračni svet,
s pogledom širnih duh lovi,
da vse, kar je bilo, je spet.

V dni pred ustvarjanjem sveta
bo v kaos seglo mu oko,
do zadnje zvezde, ki je vzšla,
bo po sledeh nje rojstva šlo;
in on, sam večen, vekomaj
strmel bo duh na vse, kar bo,
še ko ugasne zvezd sijaj,
ko že brez sonca bo nebo.

Up, Strah in Srd mu bo neznan,
živel bo čist in brez strasti,
vek zemeljski mu bo kot dan,
a vek njegov le drobec dni.
Breztežen, večen na veskdar
čez vse, skoz vse bo razprostrt --
neskončna, brezimenska stvar,
ki več ne pomni, kaj je Smrt.

G. G. N. Lord Byron