literatura & quotes (citati)

CHILLONSKI JETNIK

Sonet o chillonskem gradu

O, luč duha, ki mrzi svet vkovani,
Svoboda! V ječah najsvetlejša si:
tam dom ti je srce, ki le vezi
zagledanosti vate se ne brani.
IN če sinovi tvoji so spehani
v okove in v plesnivi mrak kleti
od njih gorja tvoj sij še bolj plamti
in v vse vrtove se ti hvala znani.
Chillon! Temnica tvoja v dnu zidov
je tempelj in tla v njej oltar: tam v krogu
je hodil, dokler vdrsal ni žlebov
v trd kamen, kot da stopal bi po logu,
grof Bonnivard. Ne zbrišite sledov,
ki vpijejo iz tiranije k Bogu!

I

Siv sem; a ne od stisk in rev
betežnih dni;
in ne, ker bi
čez noč od groze osivel;
in udje niso mi izžeti
od tlake, temveč od nedela,
saj me je v mračni grajski kleti
usoda tistih doletela,
ki vzamejo jim lepi svet
in zrak in gibanje in jed.
Za vero bil sem v mrak zaprt,
za njo v verigah čakal smrt,
za vero, ki poln božje gnade
jo je moj oče vpil z grmade
in ki zaradi nje naš rod
je moral ves na bridko pot.
Od sedmih zdaj sem le še jaz:
na starca in na mladih šest,
ponosno zvestih mu ves čas,
je padla preganjalska pest.
Dva v boju sta odšla s sveta
za nepriznanega Boga;
en na grmadi Vanj zastrt,
kot oče, dvognil se je v smrt;
nas druge tri so vrgli v mrak --
dva mrtva sta, jaz živ mrtvak.

II

V chillonski stari, mračni ječi
tam sedem gotskih je stebrov,
čokatih, sivih, medlo tlečih
od žarka, ki z onstran zidov
se medel, bled in negotov
je izgubil skoz razpokan zid
in padel v ječo kot ubit,
nemirno tleč na vlažnih tleh
kot sij močvirskih lučk v nočeh.
Obroč je v vsakem od stebrov,
na njem veriga in okov;
okov, ta gloda z rjo let
in zapusti na udih sled,
ki nič ga več ne spravi stran,
dokler mi bo sijal ta dan,
ki zdaj skeli me v te oči,
ki niso videle luči
že vrsto let -- kdo bi jih štel! --
saj čas je zame otopel
že tisti hip, ko zadnji brat
je shiran dihnil zadnjikrat.

III

k stebrom so priklenili nsa,
pusteč le ped poti nogam;
bili smo trije, a vsak sam
in vsak brez drugih dveh obraz
le slutil v mraku, da smo vsi
neznani, čudni si bili.
Tako vsi skupaj, a vsak zase,
prestajali smo prve čase
(kljub temu, da nam bil odvzet
je krasni, sončni, lepi svet)
z uteho, da je vsak od nas
v tolažbo drugim krajšal čas;
z legendo staro, z novo nado
in da je kdaj zapel balado.
A čas je vzel še to naslado.
Glas nam je pel vse bolj hreščeče,
kakor odmev kamnite ječe,
kakor zmražen glas je pel,
nič več zanosen in vesel
kot svoje dni -- in meni zdel
se je ves tuj in poln nesreče.

IV

Bil najstarejši sem od treh,
pa sem se trudil, da oba
od mene mlajša, bi bila
čim dlje pri volji in močeh.
Najmlajši brat -- očetu drag,
ker materin obraz imel je,
z očmi, ki v njih azur blestel je --
ta srcu bil je žolč grenak;
in res sem bil lahko potrt,
da tak lep ptičak hira v smrt,
saj brat moj bil je lep kot dan
(kot dan, ko sem še ves zavzet
prost kot orliček zrl v svet),
polarni dan -- to v sneg in led
odeto žarko sončno dete,
ki čaka ga dolg blišč brez sna,
vse dokler sije nam poletje --
prav tak je bil moj brat -- do dna
duha svetal in razigran,
poln solz za bližnjega gorje,
ki lile so kot vir z gore,
če ni uspel zatreti zla,
ki bi ga rad pregnal s sveta.

V

Moj drugi brat je bil prav tak,
ves blag, a borben poštenjak;
krepak in za pravico vnet,
da bi na boj izzval ves svet
in srečen v prvi vrsti pal --
ne pa da hiral je v temi.
Z grenkobo kmalu sem spoznal,
da duh mu od verig mrtvi --
če le moj duh ni top postal?
In silil sem ga spet in spet
v spomine ljubih, lepih let.
Rad hodil je v gore na lov
po sledi srn in volov;
zanj ječa -- brezno je bila,
verige pa zlo vsega zla.

VI

Okrog chillonskega gradu
ženevsko jezero leži.
Z zidu, ki v dalj kot sneg blesti,
utež, spuščena proti dnu,
bi tisoč čevljev padala
v globine jezerskih voda.
kamniti zid in zid valov
bila sta kot težak pokrov
nad grobom ječe, ki bola
je pod gladino jezera.
Vse dni smo čuli šum voda.
Nad nami butale so v zid
in včasih na kak zimski dan,
ko vel je veter razigran,
je pljuskal v lino prh valov;
tedaj drhtel je svod zidov,
a nisem bil od groze trd,
saj bi smeje pričakal smrt,
ki bi rešila me okov.

VII

Moj bližji brat, vse bolj potrt,
iz dneva v dan je hiral v smrt.
Vse manj je jedel; ne zato,
ker bi se zgražal nad jedjo --
bil lovec je in takšnba stvar
mu je bil kaj malo mar;
namesto mleka koz z gore
zdaj res je kalno vodo pil;
res kruh je kruh jetniški bil,
tak kot ga ta naš svet ne pozna
vse dni, kar človek soljudi
zapira v kletke kot zveri.
A kaj to bratu mar! O, ne,
to udov in duha ne stre!
Moj brat je bil tako ubran,
da bi še v dvorcu bil bolan,
če bi za blišč mu bil odvzet
svobodni, divji gorski svet.
A čemu še več besed?
Umrl je. IN jaz zaman
sem trgal se v njegovo stran,
da bi vsaj glavo mu podprl,
ko je umiral in umrl.
Ječarji so ga odkovali,
mu plitek grob kar tam skopali
in v mrzlo zemljo ga zaphali.
Rotil sem jih, naj poleže
mu truplo v zemljo kje drugje,
kjer nanj svit sonca bo sijal
-- neumna misel -- češ da tu,
v tleh ječe, duh tako svetal
nikdar ne zadobi miru.
Brezploden trud! Le mrzel smeh
požel sem zanj. Ostal je v tleh,
moj ljubi brat, brat ljubi moj,
s prstjo brez bilke nad seboj.
Nad njim visel je par verig --
zločinu pravi spomenik.

VIII

A on, naš ljubljenček, naš cvet,
naš up od prvih nežnih let,
podoba mamine miline,
ponos in skrb vse rodovine,
očetov up in potešenje,
moj zadnji vzrok, da za življenje
sem se boril, ker sem želel,
da on bi malo manj trpel,
on, ki mu duh še ni bil strt,
on prav tako je hiral v smrt
in kakor brest od strel razklan,
izgubljal moč iz dneva v dan.
O, Bog, kako duha pretresa,
ko zreš, kako se od telesa
ločuje duša nas ljudi!
Ta boj sem gledal sred krvi,
ta boj sem gledal sred morja
v besnenju penastih voda,
ta boj sem gledal v znoju rjuh,
ko je pod grehi ječal duh --
a tisto groza je bila,
to pa le žalost brez meja.
Ugašal je ves mil in blag,
spokojno truden in šibak;
brez solz, a nežen; brez besed
otožen, ker zapušča svet;
svež -- kdaj pa kdaj -- kot v prejšnjih dneh,
da grobu bil je kot v zasmeh,
saj ogenj lic je tlel iz njih
kot mavrice zamrle dih;
ugašal z jasnimi očmi,
ki so bile kot luč v temi,
brez vzdihov in pomilovanja
usode svoje, brez ječanja;
le kdaj pa kdaj je kaj dejal,
da v meni up bi spet prižgal,
saj od najhujše vseh izgub
sem bil pogreznjen v molk, obup.
Potem mu zatajeni vzdih
postajal je vsak dan bolj tih
in vse redkejši šibki dih.
Poslušal sem -- a nič glasu,
ga klical blazen od strahu,
brez upa klical -- to sem vedel,
a strah me vsega je obsedel.
Poklical sem -- ni bil to stok?--
in v blaznem skoku spone nog
potrgal -- ne, saj njega ni!
le jaz se motam po temi,
le jaz sem živ, jaz buljim v mak
in diham gnusni, gnili zrak ...
Edini, zanji člen med mano
in breznom, ki drži v neznano,
ki me je vezal na moj rod,
je počil v členih treh usod.
Dva brata -- eden tamkaj v tleh,
drug mrtev meni na očeh ...
Njegovo dlan sem vzel v dlani --
Kot mrtev sem čemel nad njim,
a vendar čutil, da živim.
O, muke muk, ko duh ljubeč
spozna, da drugega ni več!
Ne vem, kako
sem sploh lahko
prenesel jih. Morda ker Bog
spvraži smrt od lastnih rok.

IX

Kaj je bilo z menoj potem,
prav nič ne vem. Najprej prešla
svetloba dneva je očem
in za svetlobo še tema.
Brez misli, brez občutkob, nem,
brez vednosti, da sploh kaj vem,
sem sred zidov čemel v temi
kot gola morska čir v megli.
Vse prazno, pusto, sivo vse,
ne črna noč, ne beli dan,
še bledi polmrak ječe ne,
očem že leta gnusno znan.
Le nič, ki prostor je vsesal,
negibnost, a brez trdnih tal,
brez zvezd -- brez časa -- brez sveta --
toposz brez dobrega, brez zla --
le molk in dih .. tako zamrt,
da ni življenje bil, ne smrt --
brezdelja leni ocean,
gluh, slep, negiben in prostran!

X

V možgane mi je segel sij --
bil ptiček je, ki je zapel --
najlepši glas vseh mojih dni --
utihnil je in spet povzel,
hvaležno je bilo uho
in vse bolj radostno oko
in v hipcih te nenadne sreče
pozabil sem na stene ječe.
Potem so čuti mukoma
se vračali v svet starih mej:
spet sem zagledal zid in tla,
ki sta me vklepala kot prej,
zagledal žarek, ki svetal
je skozi režo trepetal,
kot prej, a vreži zdaj sedel
je ptiček in prijazno pel,
nič plah, kot da sedi sred vej,
lep ptiček s krili sinjimi
in z nežno pesmico, ki v njej
bilo je sto in sto reči;
in kot da je prav zame pel!
Kot jaz osamljen se je zdel,
a ne obupan kakor jaz;
priletel je prav pravi čas,
da bi imel me rad, ko brat
ni mogel več me imeti rad;
in s petjem me je vzbudil spet,
da spet sem mislil, čutil svet.
Ne vem, če prost je bil pred tem,
če iz kletke je ušel, ne vem.
A ker poznam jetniški kruh,
želim, da nikdar ni bil v njej!
Morda pa ptiček bil je duh,
ki je zapustil Elizej?
Saj ko sem se smehljal skoz jok
-- odpusti mi to misel, Bog --
sem mislil, da je ptiček brat,
ki me prišel je obiskat.
A ne, to ne -- bil je le stvar:
odletel je -- a brat nikdar
ne bi me pustil, da sem tam
ostal tako obupano sam,
ves sam, kot v grobu je mrtvak,
ves sam kot izgubljen oblak,
oblak samoten, ki razpet
čez čisti nebes, ves teman
črni kot madež in zaman
se sili v jasni sončni dan,
ki v njem žari ves širni svet.

XI

Ječarji z mano so za tem
ravnali lepše; res ne vem
odkod sočutje do gorja
saj vajeni bili so zla --
a res je res: raztrgan člen
verig ostal je nespojen
in jaz lahko sem noč in dan
se gibal v to in ono stran,
sem, tja po ječi, iz kota v kot,
ppovsod, kjer sem izbarl si pot --
stopinje štel okrob stebrov
in spet nazaj, kjer sem začel,
ogibajoč se le grobov,
ki v njih prak bratov je trohnel,
saj če sem se razmišljen zbral,
da dragi kraj sem poteptal,
se mi je stisnilo srce
in sapo vzelo mi gorje.

XII

Stopničko sem izpraskal v zid,
a ne, ker delal bi načrt
za beg iz ječe; prazen prid!
vse moje mi je vzela smrt
in širni svet bi bil poslej
mi ječa, kot sem tičal v njej.
Bil sem brez staršev, brez otrok,
brez bratov, sam s seboj ubog.
In ko sem mislil na vse to,
sem bil vesel, da je tako.
Ne, splezati sem hotel le
do line, da oko zazre
še enkrat skalnate gore
ki pokoj dahnejo v srce.

XIII

Bile so iste. Ne kot jaz.
Prav nil jih ni spremenil čas.
Strmel sem v tisočletni sneg,
na jezero pod njim, na breg,
na modre Rone polni tek;
poslušal slap, kako bobni
čez votle, zlizane čeri
in v dalji gledal mestni zid
in belih jadrnic odsvit
in otok, ki se iz daljav
je prav pred mano mi smejal
na vodi razprostrt,
zele otoček, komaj, da,
kaj večji kakor v ječi tla;
a tri drevesa so na njem
lovila sape v svoj objem
ion tok vida ga je obkrožal
in tam na njem -- ob roži roža
kot nežni cvetni prt.
In lise srečnih ribjih jat
so pritemnevale pod grad.
In orel se v nebo brez mej
je divje gnal kot nikdar prej --
vsaj zdelo se mi je tako.
In solze sem dobil v oko,
da sem trpel -- in si želel,
da bi ne bil verig si snel.
Ko spet v dnu ječe sem čemel,
pritisnil je njen motni mrak
spet name kakor grob težak.
kot kdo, že zdrav, a spet bolan,
bil sem na novo pokopan.
Očem, ki žgal jih je opoj,
je skoraj godil tak pokoj.

XIV

Mogoče mesece, leta, dni
-- kdo bi jih štel! in le čemu?--
odtrgal nisem s tal oči,
ne z vek otresel si prahu.
Potem prišli so neki dan ...
Le kaj mi mar, čemu tak hrup!
kaj ni vseeno, vse zaman,
če sem vkovan, če nevkovan --
zaljubil sem se že v obup.
KO za obročem so obroč
mi sneli in jih vrgli proč,
tedaj sem hipoma spoznal.
da rad bi še kar tam ostal,
in čutil sem, kot da so spet
kot nekdaj, dom prišli mi vzet:
tam s pajki sem postal kot brat,
v njih nemi trud strmel ves tih,
tam igro mišk sem gledal rad --
kako bi čutil manj do njih?
Vsi skupaj eno smo bili
in jaz, jaz človek, kralj stvari,
lahko ubijal bi -- a ne,
blag mir nas združeval je vse;
celo z verigami je čas
me zbratil -- da, tako bridkost
usode iste zbliža nas --
in z vzdihom sem odšel v prostost.

George Gordon Noel Lord Byron

PISMA

1

Mesec je vstal izza daljne strehe.
Na balkomu slonim in čakam nate.
Oči sem zaprla in sanjam. Vse zlate
so sanje. A če le korak odmeva
po tlaku, se stresem in gledam. Dozdeva
se mi, da si ti. Tako minute
bežijo v ure, tako mi noči, vse prečute
bude hrepenenje, ne dajo utehe.

2

Ko šel si od mene, so bile vroče
mi roke in v drobnih so popkih iz vaz
te rože kipele. Na mizi osuti
zdaj listi ležijo. Ah, zdaj šele čuti
srce, da te ni. Zaman te zdaj čakam.
Mraz mi je v duši in z mrzlimi prsti
trgam te liste škrlatne in plakam,
in ko stiskam vanje svoj bledi obraz,
se mi zdi, da trgam na tvoji jih krsti.

3

Že pozna je noč, ko ti pišem. Ah, noč ne prinaša
miru mi, odkar te poznam. Vsa jutra me zarja
bedečo še najde. Vse dolge noči odgovarja
ti moje nemirno srce, kar skrivnostno me vpraša
tvoj glas, ki povsod ga čujem. Glej, v nočni tišini
povsod te vidim, dokler ne prikaže se dneva
kričeča svetloba in zopet jaz reva
slonim osamela na mokri blazini.

4

Med svojimi dlanmi večkrat držala
sem tvoj obraz. Ko vanje so se zlile
besede tvoje, moje dlani bile
so kakor iz blestečega kristala
navrhan kelih vina, ki s sladkobo
in s svojim vonjem vsako bol omami.
Zdaj, ko te ni in ko sama sem vse dni,
ko sem besede tvoje žejna, žejna
in bolečina srca je brezmejna,
je kelih prazen. In da bolečino
izgube te prenašam, iz oči
zdaj svojih točiv v njega grenko vino.

5

Nikoli več mi morda ne bo moči
te videti. In vendar, da sva ena
le duša, vem, in da nobena
te moč nikdar od mene ne razloči.
Spojila v eno sva se v bolečinah,
ki nihče jih ne vidi. Dva vodnaka
oddaljena vrh zemlje sva, v globinah
se vendar eden v drugega pretakava.

6

Smrt? Naj te pustim in naj nji roko
sama dam, da me zamami v zlate
sanje in da pri njih počakam nate?
A če to spanje je tako globoko,
da drugega življenja ni? Če v pust
in prazen Nič se vekomaj zdubi, kar joče
in vriska v meni zdaj? -- Ne, ni mogoče
odtrgati se mi od tvojih ust.

7

Če drugega življenja ni, čemu
bežiš od mene? Glej, te moje prsi
ko mleko bele so in kakor trsi
ta moja usta sladka so. Medu
se njih napij! Izsrkaj mi iz žil
vso to besnečo kri, da truden vpil
boš od slasti, da ko življenje zajde,
pri meni smrt ničesar več ne najde.

Alojz Gradnik

Mors victrix

Na spomlad sem že videl tvoj obraz,
ko češnjam cvetje trgala si z glave.
In spet sem videl te poletni čas,
ko s točo rjula si čez žitne trave.

Zdaj za jesen. Zdaj več ne greš od nas.
Ker boš trgatev z nami praznovala,
povsod si že postavila vešala
iz golih vej, štrlečih v beli mraz.

Alojz Gradnik

Človeka nikar

V delavnico sem tvojo zrl,
ki bitij si rodil brez broja!
Skrivnostno snuje roka tvoja:
nikjer je stalne ni stvari,
a prah noben se ne zgubi.
V delavnico sem tvojo zrl,
in videl vedno sem vrtenje,
prelivajoče se življenje,
prerokovanje, prenavljanje,
iz bitja v bitje presnavljanje,
a smrti nisem vzrl nikjer!
Brezumni svet plakaje toži,
ko pade cvet duhteči roži,
ko izmed dragih mu kater
duha okove v grob položi,češ: rodni brat mu je umrl!
In -- smrti ni!
V delavnico sem božjo zrl,
a smrti nisem vzrl! ...
Začetnik moj, ki si me vstvaril,
duha si iskro mi razžaril,
v oklep prsteni jo zaprl --
zakaj, veš ti! --
Ko ilnato boš ječo strl,
ne bom umrl!
No duhz poženo peroti,
ki jih iz dola solza in zmot
razvije na skrivnostno poet --
kam? Tebi hitel bo naproti,
da enkrat tvoj obraz bi zrl,
da zrl bi sončnojasno lice,
obraz ljubezni in resnice! ...
To prst pa prsti izroče
in svet od noč pozabi kraj,
krijoč ostanke te.
In ni mi žal! Svet zabi naj!
Ti ga ne zabiš!
Za novo stvar moj prah porabiš --
za kako? Jaz ne vem,
ti sam si gospodar!
A eno te prositi smem:
iz praha vzgoji ti cvetico,
podari logu pevko ptico,
katerokolu ustvari stvar;
kedor bi pa ko jaz na sveti
imel čutiti in trpeti,
med dvomi, zmotami visti --
človeka -- vstvariti nikar!

Simon Gregorčič

Ko dobrave se mrače

KO dobrave se mrače,
k meni spo glasovi tihi
kakor tožbe tajni vzdihi
src, ki v žalosti žive.

Mir, ah, lega na zemljo,
meni ni ga moč dobiti,
ni mogoče potopiti
duše v spanje mi sladko.

Tihi, polunočni čas,
trepetanje zvezd v višavi,
glas vpijočega v puščavi,
trs samotni to sem jaz!

Prifite, nevihte ve,
pridi, burno ti življenje,
pridi, šumno koprnenje,
in prevpijte mi srce!

Jasnih, jasnih, sončnih dni,
polnih borb, polnih ječanja!
Tiho, tiho dalje sanja
noč z bleščečimi očmi.

Josip Murn

Iz moje samotne, grenke mladosti

Iz moje samotne, grenke mladosti,
vse polne ponižanja, polne bridkosti,
se svetijo tiho tvoje oči;
v nelepem življenju sled Neizrekljivega,
sredi večne smrti sled Večnoživega,
luč neugasljuva sredi večne noči.

Ves še majhen in slab sem zadel na rame
trpljenja križ, pripravljen zame;
moje mlade oči so gledale v noč --
so gledale, glej, in tam je vstajala,
da, tam od izhoda je luč prihajala --
že sem jo slutil trepetajoč.

Že so se stresale moje duše peroti,
že ti je hitela vesela naproti,
prišla si, bog sam je prišel s teboj;
in vse naokoli se luč zasvetila je,
čez življenje se moje luč božja razlila je,
čez to trnovo pot, ki je delež moj.

Ti šla si -- Bog s tabo! -- a luč je ostala,
svetlo hrepenenje, ki si mi ga dala,
gori zdaj v meni vse dni in noči,
gori zdaj v meni sred vseh bridkosti
iz moje samotne, grenke mladosti
se svetijo tiho tvoje oči.

Ivan Cankar

Stihi, napisani na čašo izdelano iz lobanje

Ne zdrzni se -- le kaj ti mar,
kaj bil sem prej! Kot sem, me zri:
lobanjo, ki iz nje nikdar
se več neumnost ne cedi.

Živel sem, ljubil, pil kot ti;
kaj bi trohnel, če sem umrl!
Prav nič ne skruniš me -- nalij! --
vse bolj bi me oskrunil črv.

Ni lepše, da lobanja gre
od ust do ust in nudi čist
napoj bogov, kot pa da žre
iz nje zalega blatnih glist?

Kjer prej se je iskril blesteč
dovtip, zdaj vino naj blesti,
saj kadar ni možganov več,
zamene boljše zanje ni.

Pij, dokler moreš: saj nekoč,
morda, iz zemlje ti ljudje
vzemo glavo in rimajoč
prešerno pijejo iz nje.

Zakaj pa ne! Saj te glave,
ki so kaj žalosten zaklad,
tako vsaj priliko dobe,
da so koristne vsaj enkrat.

G. G. N. Lord Byron

Stance

Noben hči lepote ni med nami
dolj očarljiva, kot si ti.
In kakor tiha pesem nad vodami
se mi beseda tvoja zdi;
kot nežna pesem morja, ko valovi
spokojno se bleste in ko vetrovi
nihaje spe, kot da tvoj glas je vanje
z uspavanko zazibal blage sanje: --
polnočna luna tiho in prosojno
verige svetle v morje tke,
ko vodne prsi dihajo spokojno
kot dete, potopljeno v sne ...
In moja duša se časteč priklanja
lepoti tvoji in ob tebi sanja,
vsa mehkim in globokim čustvom vdana
kot od pogledu v dalje oceana ...

G. G. N. Lord Byron

Jokala si ...

Jokala si -- iz modrih oči
ti solza je spolzela;
vijoličaste rose sij
se mi je solza zdela.
Nasmehnila si se -- sijaj
safira je zbledel:
zasenčil ga je tvoj smehljaj,
ki je v očeh splamentel.

Kot skrito sonce skoz oblak
prosojne barve tke,
da komaj jih večerni mrak
prežene v nič teme --
tako vsaj tvoj smehljaj v srce
potrto narosi
veselih žarkov, ki puste
za sabo mehki sij.

G. G. N. Lordr Byron

čudni ste

Ulikses:Notranji monolog sodobne Penelope

/.../ četrt čez kakšna nepravdanska ura na Kitajskem zdaj ravno vstajajo in si češejo kite kmalu bodo nune zazvonile jutranjico one nimajo nikogar da bi jih prihajal motit v spanju razen enega ali dveh duhovnikov za nočno službo božjo ali budilka pri sosedu ob prvem petelinjem petju tak hrup ko da bi se hotela razleteti poskusimo ali bi mogla zadremati 1 2 3 4 5 kakšno cvetje so si izmislili tam kakor zvezde tapete v Lombardski ulici so bile veliko lepše predpasnik ki sem ga dobila od njega je bil nekaj podobneg ampak samo dvakrat sem ga nosil boljše da znižam plamen v svetilki in spet poskusim tako da bom mogla zgodaj vstati šla bom tja k Lambu zraven Findlaterja in naročila naj nama pošljejo nekaj cvetja da ga raztrosim po hiši za primer da ga pripelje s seboj jutri danes hočem reči ne ne petek je slab začetek najprej moram malo počediti hišo prah se menda kar kopiči medtem ko spim potem lahko igrava in kadiva cigarete jaz ga lahko spremljam najprej moram z mlekom očistiti tipke na klavirju kaj naj si nadanem ali naj nosim bleo vrtnico ali tiste bajne kolačke od Liptona tako rada imam vonj v velikih bogatih trgovinah funt po sedem penijev in pol tiste s češnjami in rožnatim sladkorjem 11 penijev kila so tisti čedno rastlino na sredi mize to bi dobila cenej pri čakaj kje je že to videlasem jih ni dolgo tega ljubim cvetje rada bi da bi bila vsa hiša preplavljena z vrtnicamo Bog nebeški nič ni lepšega od narave divje gore potem morje in valovi ki bučijo potem lepa dežela s polji ovsa in pšenice in vsemi mogočimi rečmi in vsa lepa živina ki hodi naokoli da dobro dene tvojemu srcu ko jo vidiš reke in jezera in cvetje vseh vrst oblik vonjev in barv ki poganjajo celo iz jarkov jegliči in vijolice to je narava tistim ki pravijo da ni Boga ne bi dala toliko kakor imam črnega za nohtom za vso njihovo učenost zakaj pa ne gredo sami ustvarjat sem ga dostikrat vprašala ateisti ali kakor koli si že pravijo naj najprej gredo in omedejo pijančevanje s sebe in potem tulijo naj jim pripeljejo duhovnika in zakaj zato ker se bojijo pekla zaradi svoje slabe vesti ah da dobro jih poznam kdo je bil prva oseba v vesolju preden je sploh kdo bil ki je naredil vse kdo ah tega ne vedo in jaz tudi ne no zdaj pa vidite prav tako bi lahko poskusili ustvariti sonce da jutri ne bi vzšlo sonce sije zate je rekel tisti dan ko sva ležala sredi ruševja na vrho Howtha v zeleni tvidasti obleki in slamniku tisti dan ko sem ga pripravila do tega da me je zasnubil da najprej sem mu dala kuminov kolač iz ust in bilo je prestopno leto kakor zdaj pred šestnajstimi leti moj Bog po tistem dolgem poljubu sem bila skoraj brez sape da rekel je da sem gorski cvet da saj smo cvetice vse žensko telo da to je bila edina resnica ki jo je izrekel v vsem svojem življenju in sonce sije danes zate da zato sem ga imela rada ker sem videla da razume ali čuti kaj je ženska in vedela sem da si ga bom zmerom lahko ovila okoli prsta in dala sem mu ves užitek kar sem ga mogla vodila sem ga dokler me ni poprosil naj rečem da in najprej nisem hotela odgovoriti samo gledala sem tja po morju in po nebu mislila sem na toliko reči ki jih ni vedel na Mulveya in gospoda Stanhopa in Hester pa očeta in starega kapitana Grovesa in na mornarje ki so se igrali škarjice brusit in žabje skoke in na pomivanje posode kakor so pravili temu na nabrežju in straže pred guvernerjevo hišo s tisto rečjo ovito okoli bele čelade ubog vrag napol spečen in na španska dekleta ki so se smejala v svojih ogrinjalih in visokih glavnikih in vpitje prodajalcev vsako jutro Grkov in Judov in Arabcev in vrag vedi koga še z vseh koncev Evrope in na vojvodovo ulico in trg za perutnino kjer je vse kokodakalo pred Larbyjem Sharonom in na uboge osličke ki so se spotikali napol v spanju in na tiste čudne moške v plaščih ki so spali v senci in na velika kolesa voz z volovsko vprego in na strehi grad tisoče let star da in na tiste zale Mavre vse v belem in v turbanih kakor kralji ki so te vabili da se usedi v njegovi mali prodajalni inana Rondo s starimi okni posad z bleščečih oči ki jih je skrivala rešetka da bi njen ljubček poljubljal železo in na gostilne na pol odprte ponoči in na kastanjete in na večer ko smo zamudili ladjo v Algecirasu na čuvaja ki je vedro hodil okoli s svojo svetilko in O na tisti grozni tok globoko spodaj O in na morje morje včasih škrlatno kakor ogenj in veličastne zahode in figovec v parku Alameda in na vse čudne uličice in rožnate in moderne in rumene hiše in na rožne vrtove in jasmin in geranije in kaktuse in Gibraltar kakor dekle kjer sem bila Gorski cvet da ko sem si zataknila rožo v lase kakor so delala andaluzijska dekleta ali pa naj nosim rdečo da in kako me je poljubil pod maverskim zidom in mislila sem dobro prav tako je lahko in kakor kdo drug in potem sem ga z očmi povabila naj poprosi vnovič in potem me je vprašal ali hočem da reči da moja gorska cvetka in najprej sem ga objela da in ga potegnila na se tako da je lahko čutil moje prsi vso vonjavo da in njegovo srce je utripalo kakor ponorelo in da sem rekla da hočem Da.

Odlomek James Joyce

1 pika, 0 vejc. Bravo.

če bi mogoče kdaj malo poslušal pri slovenščini oz. si sam kaj prebral bi vedel kdo je Joyce, kaj je Ulikses in kak način pisanja je Joyce imel. Naj ti razjasnim ker ti ni jasno očitno. V tem obdobju so bili romani prvoosebni ali personalni moderno pa je bilo tudi pisanje brez ločil, česar se je Joyce rad posluževal.. branje pa je zajebano seveda če ni ločil.. ampak js sm se odločila, da bom Ulikses prebrala čeprav velja za eno najtežjih knjig. Ampak sem trmasta in jo bom prebrala tudi če pol ne bom razumela.

in by the way.. pike so štiri.

Poanta je da razumeš knjigo ne da jo slepo bereš. In nismo še jemali pri slo teh dveh oseb, kk?

straight-edge je napisal/a:in by the way.. pike so štiri.

O fak, kva si ga pa zdej ubila OOOOOOOOO fak Halolili (040-781-822) haha kva ti je nardila ooooo burned fak fak čist te je ubila zdele LOOOOOOOOL ROFL

Kamahl je napisal/a:Poanta je da razumeš knjigo ne da jo slepo bereš. In nismo še jemali pri slo teh dveh oseb, kk?

amm.. js sm za večino pisateljev in pesnikov vedla predn smo jih jemal.. tudi za ta dva.. je res, da nism vedla da je bilo v tistem obdobju moderno pisat brez ločil, sem pa vedla, da je to delal Joyce v Uliksesu.

in je res.. knjigo se bere, da kaj potegneš iz tega.. ampak lej.. večina ljudi ob uliksesu ne zdrži (razn uni k študirajo primerjalno književnost ker pač morejo). Meni je bilo tisto, kar sem prebrala dokaj zanimivo. Zanima me, kaj bo naprej. Knjiga je baje tako zajebana da je Joyce pisal nešteto opomb k besedilu, samo zato da bi bralec lahko kar koli razumel. pa še to je težko. In js sm tolk trmasta, da si bom knjigo sposodla in jo prebrala pri svojih 17 letih. Mam še kr dost časa do 18 rd-ja tk da ja.. to je pač moj cilj. če nimam ciljev se mi zdi brez veze da še živim, pa si moram najt kako zaposlitev. in pač je ta. Js mam mnogo nesmiselnih ciljev. Ampak iz vsakega nekaj potegnem. Tko bom tudi iz te knjige. In me sploh ne zanima če bom razumela ali ne. Pač HOČEM jo prebrat..

Whatever floats your boat.

Are you just running out of ideas or is it just fun to always have the same comments?

Whatever floats your boat = kakor hočeš oz. kakor ti sede. Očitno ne morem nič narest glede nekih osebnih želj in očitno mislš da bom iz neznanih razlogov kritiziral lastne želje. Pač jaz ne bom kritiziral teh osebnih želja čeprav se meni zdijo brez vezne, ampak prov.

ammm vem kaj pomen stavk.. ampak no... zdi se mi.. pač.. komenteri, povej svoje mnenje oz. ne napiši nič. ni pa treba stano istega uporabljat ker mi gre po pravici povedano ta fraza pošteno na živce.

Ker mlada gospodična ni naklonjena mojemu zaključnemu komentarju sem primoran le to frazo spremeniti. No pa dajmo.



I shall let thou thoughts flow freely and without any restrain as to allow thou to explore and learn the many wonders of this small, yet lush planet we so dearly call Earth.

ej, ena neumesna, ampak ok:D
jst če povem porenic nimam pojma o čem se vi kle pizdite:D ampak podpiram Kamahla k je lih sošolc

To, Ropi Take rabmo xD

hmm... ja.. take rabmo... ki so iskreni hehe... ki ti pove da te podpira samo zato ker sta sošolca hehehe... i agree.. take rabmo..